S pomočjo originalnih delcev je bilo mogoče izvesti rekonstrukcijo omarice za relikvije, v kateri so prvotno hranili okostje neke svetnice. Omarica in kosti izhajajo iz vzhodnega Sredozemlja.
Oltarni prostor v zgodnjekrščanskih cerkvah je bil ločen z marmornimi pregradami in stebrički ter se je zapiral z zavesami. Okna v cerkvah so imela steklena stekla.
Najdene kosti poleg svinje, ovce in koze dokazujejo tudi italsko in alpsko pasmo govedi. Vzhodno gotski kralj Teodorik je leta 506 odredil, da naj Noričani malo alpsko govedo zamenjajo za veliko govedo pobeglih Alamanov.
Lov je igral zgolj majhno vlogo za uživanje mesa ljudi. Samo 2,6 odstotka mesa je predstavljalo meso divjih živali. Jedli so tudi podgane. Glede na vrste živali so za lov uporabljali različne konice puščic. Živalske kosti in rogovje pa je služilo tudi kot surovina.
Na gori sv. Eme so ulivali tudi zaponke za oblačila, kot to nazorno kažeta petelinja zaponka in pripadajoči model iz gline. Pozlačena alamanska sidrasta fibula iz obdobja med leti 490 in 520 n.št. je prišla na dan v zemeljskem nasipu pod cerkvenimi tlemi.
Ob dostopni poti (danes parkirišče) so arheologi odkopali več kot 120 grobov iz časa med leti 400 in 600 n.št. Pri približno polovici žensk in deklet je bil dodan njihov osebni nakit.
Domača glinasta posoda iz 6. stoletja n. št. in zoglenelo proso. Najpogosteje so našli navadno proso pri ognjiščih v kuhinjah romarskih hiš.
Elegantno rdeče bleščeč servis (Terra Sigillata) je bil v 5. stoletju uvožen iz Severne Afrike. Od tam so prišle amfore in glinaste svetilke, ki so jih posnemali tudi v zgornji Italiji.
Domača glinasta posoda iz 6. stoletja n. št. in zoglenelo proso. V kuhinjah romarskih hiš so pri ognjiščih pogosteje kot žito našli navadno proso.
V veliki vitrini je s pomočjo najdb iz vseh dob narejen pregled bogate zgodovine najdišča: bronasta doba, Kelti, Rimljani, Goti, Karantanci, srednji in novi vek.
